Zala Žagar

V sklopu Filmskega festivala v Cannesu je že šesto leto zapored potekal mednarodni projekt, ki povezuje mlade filmske ustvarjalke in ustvarjalce z vseh koncev sveta. Iniciativa poimenovana The Factory vsako leto izbere določeno državo, v kateri pet mladih režiserk in režiserjev sodeluje z režiserkami in režiserji iz drugih držav; lani so bili recimo k sodelovanju povabljeni ustvarjalci iz Grčije, Romunije, Izraela in Brazilije. Po parih ustvarijo kratek film – del omnibusa, ki ga premierno predstavijo v Cannesu. Po uspešni izvedbi projekta v Tajvanu, Köbenhavnu in Helsinkih, Čilu, Južni Afriki, Libanonu in Tuniziji, so organizatorji lani izvedbo zastavili nekoliko drugače in k sodelovanju namesto ene države povabili ustvarjalce iz kar petih držav bivše Jugoslavije.

Omnibus pod imenom SEE Factory 2019 sestavlja pet filmov, ki se med seboj vsebinsko in stilsko precej razlikujejo, povezujejo pa jih trije tematski elementi – dogajanje v Sarajevu, medosebni odnosi in  materinski element. Tako recimo v komičnem filmu Prava (The Right One) nastopi posesivna mati, realistični Pljunek (Spit) prikaže odnos med dvema romskima otrokoma in prodajalko, ki v nasprotju s svojim šefom do njiju pristopa na materinski način, črno-beli film Znak (The Sign) pa se osredotoči na odnos med babico in njeno že odraslo vnukinjo med iskanjem dedkovega groba.

Filmi element materinstva postavljajo v različne situacije in ga obravnavajo z različnih vidikov, kar ključno odraža filmska fotografija. Če je prvo srečanje posesivne matere s sinovo zaročenko posneto v statičnem prizoru s perspektive slike preminulega očeta, razgibana kamera v Znaku nakazuje  karakter babice in dinamiko njenega odnosa z vnukinjo, za katero je po smrti njenih staršev prevzela skrb. V Pljunku je stiska prodajalke, ki igra ključno vlogo v razvoju dogodkov, ponazorjena z velikim planom, medtem ko širši plani otrok nakazujejo otroško brezbrižnost. Otroka po šoli pogosto postopata naokoli, popoldneve si krajšata s prosjačenjem za denar, ki ga nato zapravita v bližnji trgovini za čokoladice in prigrizke. Someščani se spotikajo ob njuno etnično pripadnost, šef trgovine ju recimo zaradi »neugleda« pogosto nažene. Edina, za katero se zdi, da je na njuni strani, je prodajalka, ki se do njiju obnaša prijazno, človeško, kar odrazi tudi dejstvo, da ju v primerjavi z drugimi vedno naziva z otrokoma.

V komičnem Znaku babica pooseblja stereotipno, ozkogledo razmišljanje in strah pred osamljenostjo, ki z vnukinjo odide na grob svojega moža, da bi ji dal znak, s katerim bi sporočil svoje mnenje o poroki vnukinje judovskega porekla z muslimanom, ki »za piko na i« sploh ni iz Sarajeva, ampak iz Brčkega. Komično romanje in iskanje groba zaznamuje pričkanje s pikrimi neposrednimi komentarji, ki se skozi humorne situacije, kot je na primer stoja od napačnem grobu ali pa naključno srečanje z mladim Judom, ki ga babica interpretira kot moževo znamenje, stopnjuje do trenutka, ko vnukinja v jezi odide. Babica se po sporu izgubi sredi pokopališča in na plano pride pravi razlog za njeno jezo – bolj kot jo moti religiozna pripadnost zaročenca, je močnejši strah pred tem, da bo ostala sama.

Kot strah pred samoto bi lahko interpretirali tudi dejanja posesivne mame v filmu Prava, v katerem statični kader poudarja njeno odločenost, ki se proti zaročenki ne obrne zaradi njenega karakterja, zdi se, da bi se – in verjetno se že je – potrudila odgnati katerokoli sinovo dekle. Njeno pretirano navezanost, ki bi jo zaradi perspektive fotografije preminulega očeta lahko razlagali ravno s tem, da je ostala sama, še poudari zoženje formata, ko zaročenka nenadno odide. Ko v jezi odide še sin z odprtjem okna v prej tih prizor vdre hrup z ulice, ki nakazuje na njeno notranjo stisko.

Lahko bi rekli, da omnibus odraža sodobno Sarajevo, skozi zgodovinski in družbeni kontekst pa se osredotoča na (ne)sprejemanje na osebni in družbeni ravni. V Pravi in Znaku to poteka v območju osebnega in gre za sprejemanje – mama in babica morata sprejeti drugega, zaradi katerega ju bosta zapustila sin oz. vnukinja. Situacijo, ki jo najdemo v kar dveh od petih filmov – da dva člana družine ostaneta sama in drug drugemu predstavljata celotno družino – bi lahko označili za eno posledic vojne, ki priča o pogostosti te situacije na tem območju. Pljunek po drugi strani prikazuje družbeni predsodek do Romov; na to, kako globoko je zakoreninjen, opozori dejanje trgovke, ki zaradi osebne stiske in šefovega pritiska izgubi nadzor in deklico zaradi neposlušnosti udari po licu. Tako ju edina oseba, ki se je do njiju obnašala dostojno, odžene češ, da kvarita podobo trgovine.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s