Marko Vrbič

V Jugoslaviji so se v prvih povojnih letih ”filmi, ki so bili snemani predvsem za propagandne in didaktične namene, tematsko posvečali zlasti idealističnemu opevanju in povzdigovanju preteklosti” (Krajnc). Temu je sledil revolt svobodomiselnih režiserjev, t .i. “črnovalovcev”, ki so naslavljali tematike, o katerih se ni odkrito govorilo: brezposelnost, brezdomstvo, revščino, kriminal, družbeno obrobje.

Na družbenem obrobju se odvija tudi film režiserja Aleksandra Petrovića Zbiralci perja (Skupljači perja, 1967), eden najboljših in najuspešnejših jugoslovanskih filmov (nagrada žirije v Cannesu, nominacija za tujejezičnega oskarja in za zlati globus). Dogaja se v revni romski vasici v Srbiji na blatni cesti, krčmi, v lokalni podrtijah, skednjih ter manjši del na poti v Beograd ter v Beogradu. Protagonist, strastni kockar Beli Bora (Bekim Fehmiu), ki se preživlja z zbiranjem perja, je ljubimec kavarniške pevke (Olivera Katarina), za ženo pa si želi mlado Romkinjo Tiso (Gordana Jovanović), hčerko svojega konkurenta pri preprodaji perja Mirte (Bata Živojinović). Vendar je Mirta Tiso že obljubil mlajšemu, ki pa ga Tisa zavrača, češ da ni moški, pač pa dete.

Zbiralci perja so polni ciganskega melosa, glasbe, strasti, nasilja, evforije, bolečine, pristnosti, ruralnega, revščine, direktor fotografije Tomislav Pinter je ta brbutajoči pisker življenja poudaril z ozko uokvirjenimi bližnjimi kadri, ki nam ne dajo dihati.

V filmu nastopajo naturščiki, kar da občutek pristnost, nekaj kadrov pa to pristnost še preseže. Ko umazanan romski fantek nemo strmi v nas, ne igra, on samo je, kot “punctum” (po Rolandu Barthesu nekaj nepričakovanega, nekaj, kar nas presune, nasprotno od studiuma, tj. pričakovanega, klišejskega) zareže v nas. Prav tako predstavlja “punctum” posnetek razdraženega steklega psa, ki ga romi preženejo iz vasi. Stekli pes je simbol nemoči, bolečine, agresije in napadalnosti, ki jih rodi težko življenje v revščini, na robu, v vsakodnevnih eksistencialnih stiskah pomanjkanja, tudi če je ta življenjski slog kulturno pogojen. In potem je tu nasprotni pol grozeče smrti in nemoči – izbuh življenja: romska glasba, krčma, melanholija, poželenje, nasilje, kockanje.

Zbiralci perja so prvi celovečerni film, v katerem se govori romski jezik. Je nasprotje socialističnega realizma, ki je poveličeval življenje na podeželju in harmonijo človeka z naravo. V Zbiralcih perja protagonisti niso v harmoniji z naravo, saj goltajo prah, se valjajo v blatu, trpljenje pa lajšajo z rakijo. Naravi so prepuščeni na milost in nemilost. Tu ni romantike.

Film je tudi nasprotje poveličevanju socializma ali zgodovinskih vojnih uspehov nacije, hkrati pa tudi nasprotje odtujenosti, materializma in novodobne puritanske politične korektnosti, ki jo živimo na zahodu v 21. stoletju. Nesreča je v Zbiralcih perja kolektivna (noben domačin v zaključni sekvenci policistoma (sistemu), ki iščeta morilca Belega Boro, noče povedati, kje je), bolečina pa individualna. Sistem je tujec, Romi v filmu sledijo svojim lastnim zakonom. Beli Bora v skednju zabode Mirto in ga odvrže v luknjo v zaledenelem jezeru.

 

Literatura:

Krajnc, Maja. »28. Liffe: Posvečeno: Čudežno leto ’67«. Dostopno na http://www.kinoteka.si/si/542/501/28_Liffe_Posveceno_cudezno_leto_67.aspx; pridobljeno 24. 1. 2020.

Skupljači perja. Dostopno na: https://sh.wikipedia.org/wiki/Skupljači_perja; pridobljeno 24. 1. 2020.

 

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s