Anja Škrlj

 

Film Srečen kot Lazzaro (Lazzaro Felice, Alice Rohrwacher, 2018) tematizira nasprotje med naravo in mestnim okoljem. To nasprotje se prvič pojavi na platnu, ko se markiza v svoji vijolični opravi z ogromnim aristokratskim klobukom in kupom živo rdeče prtljage po zelenem podeželju spušča do svojega posestva. Očitno je, da s sinom Tancredijem prihajata iz popolnoma drugega sveta kot njuni tlačani v odročni kmetiji Inviolata. Nasprotje med pokrajino, v kateri se nahajajo, in mestno gospodo poleg stila in obnašanja podčrtuje tudi njihovo odstopanje iz barvne palete. Med zemeljskimi toni narave, v katere so oblečeni kmetje, se znajdeta lika v rdečih, vijoličnih in črnih oblačilih. Nasprotje med naravo in mestom pa se v dveh delih, na katera je smiselno deliti film — pred Lazzarovim »vstajenjem« in po njem — slika na popolnoma drugačen način.

Prvi del filma se odvija na kmetiji Inviolata. Preživetje kmetov je odvisno od narave, ki jo dobro poznajo in se v njej znajdejo. Markiza in njen sin Tancredi vidno izstopata in narava jima je popolnoma tuja.

V prvem delu se ne narava ne mestno okolje ne zdita absolutno dobra. Kadri pokrajine so sicer lepi, a pogosto pusti — narava ni polna cvetočih biljk in zelenja, ampak skalnatih pečin in jarkov — kar nakazuje na njeno okrutnost. Mesto pa se kljub temu, da deluje kot gnezdo razkošja in nedosegljiv ideal prek markize in Tancredija kaže tudi v luči moralne pokvarjenosti.

Kmalu po Lazzarovem navidez usodnem padcu v prepad policija skupnost premesti iz Inviolate v zanikrno prebivališče v mestu. Lazzaro se po neznanem časovnem obdobju čudežno prebudi in najde svojo družino, s čimer se dogajanje premakne iz samotnega podeželja v revne, neurejene predele mesta. Mestno življenje ni več prikazano v razkošni in bogati luči kot v prvem delu, ampak je pusto in umazano. Njihovo prebivališče je manjše in bolj zadušljivo kot kamnite hiše na podeželju. Pogosto obujajo spomine iz bivšega življenja. Flashbacki na njihov čas v podeželski hiši dajejo vtis, da jim je bilo takrat bolje. Obenem se zdi, da pusto in neprijetno mesto presvetljuje narava. Ob tračnicah med plevelom Lazzaro najde številne užitne rastline, ki družini za nekaj časa polnijo krožnike ter pokažejo novo priložnost za zaslužek — prodaja na tržnici. Prizor deluje čudežno — naravo postavlja v vlogo svetega in absolutno dobrega.

Čeprav se prikaz mesta in narave skozi film spreminja, je konsistenten v tem, da je tisto, kar je nedosegljivo, prikazano v boljši luči. V prvem delu je narava kot simbol njihovega tlačanskega življenja pusta, mesto pa je nedosegljivo razkošje. V drugem je mesto umazano in temačno, narava pa je sveta in bogata. To nasprotje kaže, da jim mesto ne ponuja pričakovanega, čeprav je prej predstavljalo ideal. Ko kmetje sami doživijo mestno življenje, se jim zdi, da jim je lepše življenje zagotavljala prav narava, o kateri takrat sploh niso razmišljali. Zdi se, da Srečen kot Lazzaro nekoliko preveč idealizira naravo in preteklost, a s tem učinkovito približa razmišljanje likov.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s