Luka Benedičič

Razkrinkani morilec v filmu Tvoja pregreha je zaklenjena soba in le jaz imam ključ (Il tuo vizio è una stanza chiusa e solo io ne ho la chiave, 1972), oblečen v črn plašč in visok črn klobuk, se zdi še najmanj strašljiva in nerazumljena figura v filmu. Blaznost je njegov motiv, izkupiček in usoda. Kljub temu da ne poznamo njegove zgodbe in čeprav se skriva v senci noči, so njegova dejanja fizična in zato vsem na očeh. Medtem pa subtilni, notranji premiki glavnih likov igrajo svojo lastno igro, ki je zunanjim očem in umu nevidna in nerazumljiva.

Oliviero in Irina Rouvigny živita nesrečen zakon. Nedavni dogodki, ki ju hkrati razdvajajo in zbližujejo, povzročijo dodatne tesnobe, ko se jima v njuni podirajoči se, odmaknjeni vili pridruži Olivierova nečakinja Floriana. Že prvo dejanje filma prikazuje Oliviera, ki ženo pred množico drugih osramoti, jo sili piti vino. Občutiti je kritičen podton o moški surovi dominantnosti, ki se v nadaljevanju filma – predvsem s prihodom Floriane – dopolni z ironizacijo ženske arogantne zapeljivosti. Tedaj dramaturgija njihovih odnosov postane nejasna. Razmerje med zakoncema se radikalizira. Bližnji posnetki obrazov zakoncev razkrivajo zmedo in negotovost. V daljših kadrih je občutiti njuno zadrego – Oliviero trza enkrat od vzburjenja, drugič od besa, Irina doživlja histerijo. Floriana v njun prostor vnese razvedrilo, a tudi dodatno napetost. Na tem mestu se začne igra očiščevanja, ki jo režiser Martini načrtuje s kopičenjem medosebnih vezi in vse večjih čustvenih preizkušenj.

Toda zdi se, da ne vidimo vse zgodbe. Dejanska stanja stvari se pogosto čez hip razblinijo v nekaj tretjega: vloge pod- in nadrejenosti se izmenjujejo, sočuten odnos se izplača v osebno korist, dogajanje kot celota ostaja zakrito. Vseprisotno je preigravanje, kdo je storilec in kdo žrtev. Rdeči niti je težko slediti, ker ji ne moremo zaupati – preveč je skrite vsebine. Ko sledimo občutenju, ravnanju in ambicijam likov, se ti stalno spreminjajo. O filmu zato največ razkrije šele tisto, kar je iskreno in neizprosno. To je črn muc Satan, ljubljenček Olivierove pokojne matere. V filmu ga prvič vidimo, ko skoči v Olivierovo naročje, potem ko Irina ponižana zapusti jedilnico. Nadalje slišimo njegovo mijavkanje, ko je ubita Olivierova ljubica in nato še družinska služkinja. S premorom v prelivanju krvi pa muc ne obmolkne; več pritiska, kot ga na Irino vrši njen mož, bližje nje se giblje Satan. Ponoči mijavka in praska po osamljenih hodnikih, podnevi grozi, da bo oskubil Irinin golobnjak. Ko grožnjo uresniči, ga Irina v besu zabode v oko. Zato ni presenečenje, da je eden od alternativnih naslovov filma Oko črne mačke (Eye of the Black Cat). Slednje se v sklepnem delu filma, z grozečim mijavkanjem vred, vse pogosteje pojavlja na zaslonu – za grajenje napetosti, ki jo spremlja hitro menjavanje kadrov in intenzivno sukanje zornega kota, predvsem pa kot sporočilo ujetosti in nemoči filmskih likov. Satanovo mijavkanje postane simbol preganjanja in terjanja povračila.

Muckovo oglašanje je pravičniško in neizprosno. In presunljivo je, kakšen komičen učinek ima. Proti koncu, v zmešnjavi igre vlog – ko je film le še iztirjena dinamika, ki je zaradi napetosti izgubila vso stabilnost – je Satan edini lik, ki se izkaže za verodostojnega, nepristranskega in neprizadetega. Njegov nastop je smešen, ker je pristen. V prepletu neiskrenih ambicij preostalih likov, je njegovo vedenje transparentno, neprisiljeno. Tako kot v Sartrovih Zaprtih vratih so pri Martinu liki manipulanti, ki se sprenevedajo, si lažejo in iztirjajo drug drugega. Njihove identitete so stalno potvorjene – tako Sartrov bralec kot Martinov gledalec ne moreta biti prepričana v njihovo verodostojnost. Očiščenje njunih junakov se zgodi šele z eksplozijo njihovih tesnob, ki jih paradoksno sprosti, razbremeni in jih izprazni notranje napetosti. V izkustvu gledalca se njihovo pretvarjanje in čustveno divjanje zaradi kontrasta ob vstopu avtentičnega Satana občuti kot komično.

Martinov purgatorij je na ta način tragedija, potisnjena do svojih meja, saj postane najbolj tragična šele na robu komičnega. Drama, ki je golo izničenje brez katarze, saj smrt v italijanski podeželski vili v 70-ih letih ne pomeni klasičnega očiščenja, temveč zapečatenje že davno napovedane usode. Naslov filma pa je v enem smislu vendarle zavajajoč. Drugi nima ključa do tvoje pregrehe – drugi je ta ključ. Sergio Martino razume vice podobno, kot si Jean-Paul Sartre predstavlja pekel: to so drugi. Tisti, ki jih moraš uničiti, in tisti, ki morajo uničiti tebe. In črn muc sladko zamijavka.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s