Zala Žagar

Leta 1986 v Manili vzpostavijo antikomunistično paravojaško združbo Kuratong Balaleng, katere naloga je zatiranje in uničenje uporniških komunističnih organizacij, pri čemer jih podpirata vlada – ob porastu komunističnih organizacij se namreč zboji za svoje mesto – in vojska, ki jih oboroži. Skupina na vrhuncu svoje moči šteje več kot 40.000 članov, kmalu pa se prelevi v mafijsko združbo in prevzame oblast nad filipinsko kriminalno dejavnostjo. Svoje lovke stegne v vsak kotiček in tako jo ščiti tudi policija.[1] Nekaj članov skupine usodne noči leta 1995 po policijski raciji aretirajo. Ker se izkaže, da gre za pomoto, policijskemu načelniku Esquivelu in policistki Corazon vrh naroči, da morata aretirance odpeljati na centralno postajo, kjer naj bi zaplet uredili. Njihovo pot v filmu Bambusovi psi (Bamboo dogs, 2018) upodobi filipinski režiser Khavn De La Cruz.

Bambusovi psi so svojevrsten film ceste, ki ga zaznamuje tema. Film namreč spremlja dogajanje v kombiju, kjer statični prizori detajlov notranjosti in neizostrenih luči prometa skozi okna ponazorijo poglede prisotnih. Ko se v sproščenem pogovoru nostalgično spominjajo preteklih ropov in zbijajo vulgarne šale o spolnosti, tema, v kateri vidijo le silhuete sopotnikov, ponazori njihovo naivnost. Daljša je vožnja, bolj postaja vse skupaj sumljivo, na kar nakazuje tudi vedno pogostejša molčečnost policistov, ki z vsakim piskom pozivnika postajata bolj nemirna. Da nekaj ni v redu, sluti tudi vodja aretirancev. Izkaže se, da se je načrt spremenil, policista pa se znajdeta v moralni dilemi, ki jo nakaže estetsko dovršen prizor loma svetlobe na oknu, na katerem se podoba policistke podvoji in odide vsaka v svojo smer. Z nadaljevanjem poti se dialog poglablja. Ko potniki razkrijejo bolj osebne informacije, kot sta sinova zamera očetu in skrb za invalidno mamo, se približajo policistoma –  kriminalci izpadejo kot običajni ljudje s težavami. Njihovo krhkost še poudarijo njihovi obrazi v velikem planu in detajli preznojenih teles. Montažni sekvenci z bežnimi delčki dogajanja sledi še trdnejša tema, v kateri se liki zavejo svoje usode. Zamrznjenim podobam obupanih obrazov sledi nenaden pok – skupina policistov na ukaz poveljnika kombi prestreli.

Oblast je dogodek predstavila kot strelski obračun, škandal pa je prišel v medije zaradi zgroženih prebivalcev četrti, iz katere so izhajale žrtve. Nekorektnost pristojnih organov sta potrdila tudi policistka Corazon in načelnik Esquivel s pisno izjavo, v kateri sta razkrila, da so bile žrtve pobojev še v lisicah, najmlajši med njimi pa je štel komaj štirinajst let. Avtor mu nameni posebno sekvenco – edini svetli del filma s prizori presvetljenega polja, v katerih posamezne dele avtor obarva z intenzivnimi barvami. Fant na polju boža mlado žensko, pri spolnem občevanju jo nadomesti lutka, s čimer režiser prikaže fantovo dojemanje spolnega odnosa kot prehoda v odraslost, pri katerem ni toliko pomembna druga oseba, ampak dejanje, ki ga fant ni doživel. Tako tudi prizadeti nikoli niso doživeli obsodbe policistov. Po skoraj dvajsetih letih so namreč primer umaknili iz preiskave, češ da ni dovolj dokazov o nezakonitem delovanju, svoji izjavi sta umaknila tudi Corazon in Esquivel.

Avtor s filmom obsodi odnos manilske oblasti in policije do revnejšega sloja družbe, za katero se zdi, da zaradi zapostavljenosti pod pritiskom prenaseljenosti in revščine propada. Ukvarjanje s kriminalom je za njih nekaj običajnega – vir zaslužka za preživetje. Zato so vanj vpete cele četrti, sodelujejo tudi otroci. Vladajoči kriminalne združbe uporabijo v svojo korist, ko pa jih te presežejo, namesto poskusa sistematičnega izkoreninjenja kriminala, raje po hitrem postopku opravijo z zločinci. Ko De La Cruz upodobi njihovo človeškost, jim podari vrednost, ki je oblast več kot očitno z njim ne deli. Pomenljiva je tudi misel enega izmed protagonistov, ki nakaže logiko delovanja institucij v Manili: »Ljudi je preveč. Če nekdo v vasi stori kriminalno dejanje, ne boš iskal krivca, ampak boš postrelil pol vasi, morda med njimi zadeneš tudi storilca.«

[1] Guzman De, Nicai. 2018: »Most Wanted: Kuratong Baleleng Gang«, Esquire. Dostopno na: https://www.esquiremag.ph/long-reads/features/kuratong-baleleng-parojinog-a1729-20180918-lfrm3; pridobljeno 13. 4. 2018.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s