Špela Gala

Breztežnostni pritisk in zadušljiva svoboda, ki jo čutijo možje, ki opuščajo svoj celotni sistem vrednot v času ene vožnje. (Khavn)

Bambusovi psi (Bamboo dogs, 2018) so hibrid, ki se nahaja nekje na presečišču kriminalke, shrljivke in filma ceste. Filmski ustvarjalec, pesnik, skladatelj in pianist ekscentričnega videza, Khavn De La Cruz, je navdih za zgodbo našel v nedavni filipinski zgodovini. V filmski prostor in čas uvede z mednapisi: Manila, 1995. Sledi policijska racija in aretacija štirih roparjev. Na videz povsem običajno policijsko dogajanje je posneto v neprekinjenem dolgem kadru; kamera preiskuje prizorišče, pomika se po ozkih stopnicah hiše in sledi figuram, ki se znajdejo v kadru. Prevladujoča modra svetloba ustvarja turobno ozračje, ki postane še bolj mračno, ko se zavemo, da smo v svetu korupcije in moralnega razkroja, kjer policija ni nosilka varnosti, temveč le orodje in orožje v rokah vladajoče elite.

Policista Esquivel in Corazon prejmeta ukaz, da ujetnike odpeljeta na policijsko centralo in začne se uro dolgo vožnja po Manili, v majhnem in utesnjujočem prostoru avtomobila, kjer se zgodi nič in vse hkrati. V soju žarometov se bežno pokažejo potetovirana debela telesa aretirancev, ki jih hitro zamenjujejo kadri ceste in migetajočih figur na armaturni plošči. Avtor se igra z omejenim prostorom, avtomobil in like v njem prikazuje z vseh zornih kotov, cesto, po kateri se vozijo, celo obrne na glavo. Še bolj se poigrava s svetlobo in barvami: v očalih policista lovi lom svetlobe, v očeh odseve podob, intenziteto barvnih žarometov in luči na temni podlagi pa v postprodukciji prilagodi vzdušju.

Suspenz se gradi z zvokom policijskega pozivnika, ob katerem Corazon vsakič znova trzne. Njena naraščajoča vznemirjenost se sprva kaže kot posledica tega, da jo doma čaka bolna dveletna hčerka, a ko ji Esquivel odvrne: ‘samo svojo dolžnost opravljava‘, s tem napove nekaj shrljivejšega. Od začetka živahni in razigrani pogovori med pripadniki roparske tolpe in policisti, ki jih spremljajo zvoki ulice, z vsako minuto postajajo bolj mučni, premolki vsakokrat daljši. Dialogi, polni kletvic in neokusnih izjav, razkrijejo prostaško naravo roparskih likov in težke razmere, v katerih živijo. Pomanjkanje svetlobe in skoraj povsem črno platno še poudarita stisko in tesnobo likov, ki se neustavljivo stopnjuje. Mimobežne silhuete potnikov razkrijejo njihova, od zadušljive vročine, prepotena telesa. Fragmentirani drobci počasi izrisujejo veliko zaroto – policista jetnikov ne peljeta na postajo, temveč na smrtno obsodbo. Tik pred usmrtitvijo se na platnu pojavijo zamrznjeni veliki plani obupanih in nemirnih obrazov.

Khavnu de la Cruzu je uspelo grozljive dogodke iz leta 1995, ko so pod poveljstvom Panfila Lacsona usmrtili 11 članov skupine Kuratong Baleleng[1], med njimi tudi mladoletnega fantka, prikazati na vizualno nenavadno poetičen način. Nezdružljivost pretresljive resničnosti in lepote temačnih posnetkov spravlja v nevzdržno nelagodje.

[1]Baleleng je bila sprva paravojaška skupina, ki jo je leta 1986 osnovala filipinska vojska za boj proti komunistični gverili. Kasneje se je razvila v močno kriminalno združbo, ki je delovala pod zaščito policije.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s