Dunja Rahovsky Šuligoj

Kaj se zgodi, če se ti objekt dolgoletnega občudovanja približa ali se te celo ljubeče dotakne? Take sanje se uresničijo mladi Simone v filmu Eckharta Schtmidta Oboževalka (Der Fan, 1982), katere življenje se vrti okoli pop zvezdnika s skrivnostno oznako R. Skozi premišljeno kompozicijo in s kontrastiranjem barv, režiser poudari psihološko blodnjo glavne junakinje, hkrati pa ustvari atmosfero, ki temelji na estetiki grdega.

Na prvi pogled je protagonistka le dekle, ujeto v lastne fantazije – lastnost, ki opisuje stanje mnogokaterega najstnika. V njenih očeh brezupno življenje poganja le možnost, da se bo z oddaljenim zvezdnikom nekoč seznanila in da bo ta končno uslišal njeno ljubezen. Kot rezultat obsesivnega občudovanja je zaprta v svoj svet, pasivna do dogajanja okoli sebe. Ponavljajoči se veliki plan njenega obraza razkriva njeno odsotnost od realnosti. Osebe, ki se pojavljajo v njenem vsakdanjem življenju in se trudijo za njeno pozornost, so prikazane kot mimobežne motnje na poti do njenega cilja. Ne zmeni se za posledice svojih neracionalnih dejanj, ki jo po nekem čudežu pripeljejo do njenega občudovanca.

V trenutku ko stoji pred njo, se sanjav ritem filma prelevi v izrazito nadrealistično prikazen človeka, polnega poželenja. V TV studiu, kamor jo povabi, so postavljene toge in blede lutke, med katerimi je R skoraj nerazpoznaven. Kar kaže njegovo hladnost in njegov odnos do Simone. Vidi jo kot eno v vrsti mnogih oboževalk, ne da bi slutil, česa je njena obsedenost zmožna. Oba sta kriva neke vrste naivnosti. Ona slepo verjame, da sta si usojena, on pa, da je ona le objekt, ki ga lahko izkoristi. V osamljenem stanovanju, prepletenim z rdečimi, modrimi in belimi trakovi, se drug drugemu predata. Kompozicija v prizorih deluje izumetničeno do te mere, da se lahko občuti neprijetna napetost. Njegovo prepričanje, da jo bo lahko brez obveznosti pustil za sabo, prekine njeno kričanje. Nikoli ga ne bi izpustila, njeno življenje bi bilo ob njuni ločitvi brez pomena. Edina katarza zanjo je nadvlada, ki jo dobi s tem, da ga umori. Njegovo telo tako postane popolnoma njeno. Posnetki nje nad njegovim truplom so statični in temačni, silhuete njunih golih telesa pa kot liki, ki lebdijo v temnem ozadju.

Nasprotje med nežnim dekletom in okrutnim dejanjem je tako močno, da postane skoraj komično. Nasilje ni prikazano krvoločno, ampak samo kot monotono dejanje. Ona in razkosano telo občudovanega sta prikazana v harmoniji, kot da je to edini način, da bi bila zmožna obstajala skupaj. Simone ob mizi s sveže pečenim kosom mesa ni groteska slika ampak presenetljivo prijeten prizor mladega dekleta ob večerji. Dokler si iz pečice ne vzame naslednjega hoda – stopala.

Veliki plani njenega obraza zdaj pokažejo njen pogled zadovoljstva in izpopolnjenja. Njen zlovešč nasmeh in obrita glava pa jo še bolj oddalji od okolice. Njena fantazija je tako izživeta in nič na svetu ji več ne stoji na poti. V njenih mislih je zdaj z njim duhovno pa tudi fizično nerazdružljiva, saj je noseča z njegovim otrokom. Njen lik ni več zatreskana najstnica, ampak bolan človek, katerega osebnost sploh ni več razberljiva.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s