Lev Slivnik

France Štiglic se z Balado o trobenti in oblaku (1961) odmakne od klasičnega žanra partizanaric in se osredotoči na notranje dogajanje zgaranega in ostarelega kmeta Temnikarja na poti do gorske jame v Robeh, kjer se dvanajst ranjenih partizanov skriva pred belogardisti. Film se posveti predvsem junakovi razklanosti med dolžnostjo in družino – trobento in oblakom.

Tako kot je dvostranska Temnikarjeva odločitev, da se odpravi na pot – ve, da ga, tako kot belogardiste, na koncu čaka smrt – sta dvostranska tudi naslovna simbola. Trobenta sprva predstavlja slutnjo grožnje, prihod zla, saj navsezgodaj predrami moža iz sanj in mu ne da miru vse do prihoda belogardistov. Temnikar tik pred odhodom na pot stre miniaturno trobento iz jaslic. S tem napove konec filma, poboj belogardistov. Po drugi strani je trobenta klic k uporu in hkrati Temnikarjeva vest – zvoke trobent se zasliši vsakič, ko začne omahovati. Spodbudijo ga, da nadaljuje. Oblak z začetka prav tako izhaja iz sanj – tokrat hčere Justine, ki opisuje bel oblak na jasnem nebu. Predstavlja spokojnost in družinsko srečo, Justina namreč izdela papirnat oblak in ga obesi nad domače jaslice. Vendar pa se tako kot simbol trobente tudi pomen oblaka s Temnikarjevim odhodom na pot spremeni. Oblaki od tedaj večkrat predstavljajo oviro, grožnjo – iz meglic se mu prikazujejo slutnje, kaj bi se lahko zgodilo, če bo nadaljeval. Tako Temnikarja, ki hodi čez zasnežen osončen travnik in z gestami rok ‘seje’ po polju, prekrije temna senca oblaka. Z intenzivno spremembo svetlobe mož uvidi svojo usodo in ob tem usodo svoje družine. Mimo njega ob pogrebniški glasbi maršira četa nemških vojakov, ki nosijo njegovo truplo.

Prav s postavitvijo posameznika in njegovega doživljanja v ospredje, Štiglic naredi odmik od klasičnega partizanskega filma, tako imenovanih partizanaric. Kot v članku Partizanksi film in partizanarice: analiza žanrskih prvin jugoslovanskega partizanskega filma zapiše Peter Stanković, »imamo [v patrizanaricah] opravka s tremi osnovnimi liki: partizani, Nemci in (golorokim) ljudstvom.«[1] Pojavljajo se torej trije tipi likov, ki nastopajo kot skupine, v kolektivni dinamiki in ne kot individuumi. Štiglic v Baladi o trobenti in oblaku to ustaljeno dinamiko razbije ter s tem – poleg že ustaljenih relacij moč-nemoč in dobro-slabo – pridobi binarno opozijo posameznik-kolektiv[2]. Sicer se v partizanaricah zaradi likov, ki nastopajo v skupinah, dinamika med posameznikom in skupino ne pojavlja. Film razvije nasprotje med Temnikarjem in skupino treh belogardistov, ki jo vizualno predstavi že z njihovimi kostumi – junak je oblečen v temne kmečke obleke, vojaki pa v belo vojno opravo. Temnikar nastopi v vlogi tako fizično kot psihično nemočnega. Oborožen je le s sekiro, medtem ko njegovi nasprotniki nosijo puške, obenem pa neprestano dvomi o svoji odločitvi. Na poti se mu prikazujejo družinski člani, od katerih se poslovi. Preganjajo ga možni razpleti dogodkov, in dilema ali naj se vrne ali naj nadaljuje svojo pot. Teža njegove odločitve in doživljanja potencira kontrastna svetloba.

Kljub upodobitvi Temnikarja kot posameznika je njegov boj v širšem kontekstu prikaz boja za prihodnost naroda. Tik pred odhodom na pot v ogledalu uzre svoja otroka za kuhinjsko mizo. Vseeno pred njun dobrobit postavi skupni cilj, s čimer film kljub vsemu ostaja v žanru partizanskega filma. Upodablja žrtev pozameznika za višji cilj naroda.

 

[1] Stanković, Peter. 2012: »Partizanski filmi in partizanarice : analiza žanrskih prvin jugoslovanskega partizanskega filma«. Teorija in praksa. Vol. 2, no. 49, p. 319-320.

[2] Ibid.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s